AZILANTI

Kak mesec je tega ko sem se po naključju naključij našel na sprehodu z šestimi azilanti.Dva po dva,v parih,z vsakim parom nepolno uro,potem novi par,trikrat.Sprehod po obmorskih skorajda makijskih gozdičih,pogled na sosednje smetišče z obiljem,pravzaprav poplavo galebov na nebu in zemlji,kopanje tistih štirinožcev,ki so samovoljno izrazili tovrstno željo v bližnjem potočku.Spotoma se razdihaš,umažeš,razcefraš,pražnji čevlji se spremenijo silom prilik v pošvedrance nejasnih barv in oblik.
Azilanti so narekovali zame prav hitri tempo,ob počitku na razpadlem štoru poleg sosedove njive si je eden od njih,ki ni bil Lori,z drgnenjem in vkopavanjem v svežo zemljo poskušal zdraviti ostareli artritis,posledico zrelih let in napačnega stila življenja,beri hranjenja in gibanja.
Dovolj bodi skrivnostne aritmetike,šest psov iz zavetišča,azila za živali,predvsem pse in mačke,ki sva jih z Sarajo sprehajala poznega majskega sobotnega popoldneva.Že ob prihodu pasji vik in krik,hrup kakšnega težko kje doživiš.Vse en sam mega vau,vau,vau.Vau!Vau!
Sprehodi med boksi,pogled na karanteno z Boomerjevim okovratnim ¨krožnikom¨,srebrno bele barve je bil,parajoči pogled štirinožcev,ki sprašuje o lastni lepoti in lastnih družabnih talentih,milozveneče prosi za polurno svobodo.Pes je človeku prilagojeno bitje(mačka nič manj),navajen naših muh in obadov,a nisem si mogel pomagati,da ne bi zatočišče zapuščenih bitij primerjal z zaporom,kakršne poznamo iz moviejev in človeških predmestij,rahlo odmaknjene od arterij življenja,da spominjajo in opominjajo hkrati.Asociiacija na trivialni lager preteklih ideologij je misel,ki se je ponujala sama po sebi,pravzaprav misel,ki je ni zapisal le avtor teksta,ker se je takisto porodila bralcu samemu potom lastnega miselnega popotovanja.
Občudoval sem ljudi,pravzaprav same ženske,ki so sposobne živeti cele dneve v tem skorajda norem hrupu,a tudi človek se na marsikaj privadi.
Popoldne je minilo več kot prijetno,vsem nam,doživetje,ki se ti vtisne v spomin.Pogled na obrobje,hm,družbe,kamor človek potiska svojo nezrelo naravo z produkcijo nesimpatičnih usod zavrženih duš.Mnogo jih je,premnogo,v vsakem boksu po dva in boksov je mnogo in vedno znova so polni.Azil je zgledno organiziran in urejen,napram drugim podobnim po deželi pravo razkošno bivališče,kjer vsak varovanec res dobi svoj košček pozornosti.Dnevno.
A kljub vsemu.Ljudje jim odvzemamo pravico do gibanja,svobode,življenja,ne le tu,četudi je v tej gostoti živalske ujetosti,to zares očitno.Ne moreš spregledati.
Bistvo tistega kar me je posledično zgrozilo je spoznanje,da je to stanje posledica pravice neodgovornih lastnikov da se znebijo na tak ali drugačen način svojih ¨ljubljencev¨,jih oddajo v azil ali celo brezposledično evtanazirajo.Ta pojem,znan iz filmov o dr.Mengeleju,nacističnih programih ¨evgenike¨ ,….
¨Dali smo ga uspavati….¨……..
Po zakonu ljudi,ki je dandanašnji veljaven in velja tudi za vse dlakonosce ima domača žival brez lastnika pravico do bivanja v azilu v času 30 dni.Če je na poti vanj poprej ne pokonča krogla in podobna nadloga.Poudarek je na številki 30,toliko časa država financira njen azilantski status.V tem času mora najti novega gospodarja ali hvalevredne donatorje sicer pride na vrsto onostranska injekcija žrtvi brez dokazane krivde.Ljubezen kot kaže ima (v tem primeru?) zelo omejen rok trajanja.Možnost preživetja je povečana z ¨lepoto¨ posameznega bitja(ljubezen je žalibog tržna kategorija), mnogi bodoči lastniki so neizprosni v svojih pogledih in zahtevah.Resda psi to značajsko lastnost dodobra obvladajo,nasmeh ko ti gre za življenje zna biti ravno prav sladak ali grenak,viva imperatore,e morituri te salutat,a realnost je taka,da mnogi izvisijo na struni življenja,nekateri imajo zaporniško-azilantski status že dolga leta,večino svojih življenj.
V azilu,ki sem ga obiskal k sreči ni bilo tako,a je izjema,ki ne potrjuje pravila.Marsikje delujejo injekcije in sploh je stanje bistveno slabše. Spraševal sem se kaj si mislijo tisti tam nekje,ki ostajajo!Ali slutijo,ali vedo?Jih
je strah za svoja pasja življenja?
¨Viva imperatore,te morituri te salutant.¨Schindlerjevski paradoks,vedno znova.
Sprenevedanje ni lepa reč,razmere kot take so posledica dovoljevanja neodgovornosti lastnikov,ljudi,ki imajo pravico,verjetno ustavno(72.člen ustave RS),da proizvajajo ta zapuščena bitja v neskončnih količinah,morda ravno zato da se utrdi podoba človeka domnevnega vladarja narave.Ideološki obroč 21.stoletja.
Trivialna lepota,sproščujoče sobotno popoldne v daljnem kraju in tako neljuba spoznanja.
Od takrat gledam na številko trideset v drugačni luči.Nekako se tolažim,da svojo skrito agresivnost sproščamo skozi ta azilantski ventil,a to ne zadovoljuje,kaj šele pomirja.
Boljkone govori o nas kot nezrelih bitjih,ki notorično eno govorijo in drugo počnejo.